"Doughnut” ekonomija: merjenje napredka z obročnim krofom

Koncept ekonomije obročnega krofa, ki ga je razvila Kate Raworth, predstavlja učinkovit pristop k ugotavljanju stanja v državah ali regijah na področju trajnostnega razvoja. Združuje planetarne omejitve z družbenimi kazalniki, s čimer omogoča celostno oceno gospodarskega in družbenega napredka ob upoštevanju okoljskih omejitev.

Koncept "doughnut" ekonomije / ekonomije obročnega krofa

Doughnut Economics Action Lab (DEAL) iz Oxforda naslavlja socialne in ekološke izzive s pomočjo modela obročnega krofa, ki ga je razvila Kate Raworth. Ta koncept, ki združuje planetarne omejitve in trajnostne kazalnike, je bil prvič predstavljen leta 2012 v Oxfamovem poročilu. Raworth je idejo nadgradila v svoji knjigi “Doughnut Economics” (2017), ki je postala mednarodna uspešnica. Obročni krof, sestavljen iz socialnega temelja in ekološke zgornje meje, deluje kot kompas za človeško blaginjo, saj si prizadeva zadovoljiti potrebe vseh ljudi znotraj zmogljivosti planeta, s čimer ustvarja ekološko varen in socialno pravičen prostor za razvoj človeštva.

Cilj 21. stoletja je zadovoljiti potrebe vseh ljudi znotraj omejitev našega živega planeta – kar pomeni vstopiti v okvir “obročnega krofa”. To pa ni mogoče doseči z ekonomskim pristopom prejšnjega stoletja. Ekonomija obročnega krofa prinaša nov način razmišljanja, prilagojen sodobnim izzivom. Ne gre zgolj za specifične politike ali institucije, temveč za miselnost, ki spodbuja trajnostne in pravične rešitve, nujne za uspešen odgovor na izzive našega časa.

Na podlagi spoznanj iz različnih ekonomskih šol – vključno z ekološko, feministično, institucionalno, vedenjsko ekonomijo in ekonomijo kompleksnosti – ekonomija obročnega krofa ponuja sedem ključnih pristopov, ki usmerjajo razmišljanje sodobnih ekonomistov 21. stoletja. Ti pristopi omogočajo preoblikovanje gospodarstev na vseh ravneh, od lokalne do globalne.

Ekonomija obročnega krofa preusmerja pozornost od neskončne rasti BDP k doseganju trajnostnega uspeha znotraj varnih okvirov. Poudarja, da je gospodarstvo tesno povezano z družbo in naravnim okoljem ter da moramo na ta tri področja gledati celostno. Ta pristop priznava, da lahko človeško vedenje spodbuja tako sodelovanje in skrb kot tudi tekmovalnost in individualizem. Prav tako poudarja, da so gospodarstva, družbe in naravni svet zapleteni in medsebojno povezani sistemi, ki jih je treba razumeti z uporabo sistemskega mišljenja. Ekonomija obročnega krofa poziva k preoblikovanju današnjih uničujočih gospodarstev v regenerativna ter k prehodu k bolj pravičnim in vključujočim sistemom. Priznava, da je rast lahko naravni del razvoja, a nič ne raste večno – resničen uspeh nastopi, ko dosežemo zrelost in lahko napredujemo brez potrebe po nadaljnji rasti.

Empirično raziskovanje na podlagi koncepta obročnega krofa

Fanning in soavtorji ugotavljajo, da večja poraba virov zmanjšuje uspešnost družbenega delovanja glede na kazalnike, kot so zadovoljstvo z življenjem, pričakovana življenjska doba, izpusti CO₂, poraba energije in ekološki odtis. Modeli preučujejo vpliv doseganja ciljev trajnostnega razvoja na planetarne omejitve ter socialno-ekonomske učinke, povezane z zmanjševanjem izpustov CO₂ in energetskimi zahtevami za zadovoljevanje osnovnih potreb. Vendar opozarjajo, da številne študije pogosto ne ločujejo podatkov na nacionalni ravni ali ne vključujejo več planetarnih omejitev in socialnih kazalnikov. Le ena študija ponuja globalno analizo ravni porabe virov za doseganje minimalnih družbenih pragov, vendar je omejena na eno leto.

Za dosego družbenih pragov brez prekoračitve biofizikalnih omejitev je potreben dvojni pristop:

omejevanje pretiranega bogastva in potrošnje bogatih ter
preprečevanje skrajnega pomanjkanja med najmanj premožnimi.

Boljše razumevanje trajektorij držav glede obročnega krofa lahko ponudi vpogled v nujne ukrepe za preoblikovanje netrajnostnih sistemov. Empirične raziskave, ki združujejo družbene in biofizikalne kazalnike v okviru obročnega krofa, napredujejo, ta okvir pa se že uporablja za ocenjevanje uspešnosti mest, regij, držav in sveta.

Legenda

*Modra voda je voda, ki se nahaja v rekah, jezerih in podtalnici ter se uporablja za pitje, namakanje in industrijske namene.

V obdobju 1992–2015 so bile analizirane zgodovinske dinamike 11 družbenih in 6 biofizikalnih kazalnikov v več kot 140 državah. Primerjane so bile tri planetarne omejitve (podnebne spremembe, biogeokemični tokovi in raba tal) z okoljskim odtisom držav, pri čemer sta bila uporabljena ekološki in materialni odtis. Družbena uspešnost je bila ocenjena po 11 kazalnikih, kot so zadovoljstvo z življenjem, pričakovana življenjska doba, dostop do hrane, sanitarij, energije, izobraževanja, socialne podpore, kakovosti demokracije, enakosti in zaposlovanja, ter primerjana z minimalnimi vrednostmi.

Ugotovitve kažejo, da države, ki dosegajo družbene cilje, pogosto uporabljajo vire netrajnostno, medtem ko države, ki uporabljajo vire trajnostno, ne dosegajo zadostnih družbenih standardov. Na globalni ravni milijarde ljudi živijo v državah, ki ne dosegajo večine družbenih pragov, medtem ko človeštvo kot celota presega šest od sedmih globalnih biofizikalnih omejitev. Kljub določenim napredkom v primerjavi z 90. leti ostajajo pomembni primanjkljaji, svetovna raba virov pa se je znatno povečala, zlasti pri materialnem odtisu in izpustih CO₂.

Legenda

*Modra voda je voda, ki se nahaja v rekah, jezerih in podtalnici ter se uporablja za pitje, namakanje in industrijske namene.

Analiza je pokazala, da države hitreje presegajo biofizikalne omejitve, kot pa dosegajo socialne meje. Število držav, ki so prekoračile biofizikalne omejitve, se je povečalo za 32–55 %, odvisno od kazalnika, medtem ko so družbeni dosežki napredovali le pri petih kazalnikih, pri dveh se je stanje poslabšalo, ostali pa so ostali skoraj nespremenjeni. Podatki iz te študije so dostopni na spletni strani DEAL (Doughnut Economics Action Lab).

Regije z visokimi družbenimi dosežki pogosto uporabljajo vire na netrajnosten način, medtem ko regije z nizko porabo virov ne dosegajo zadostne družbene osnove. Na globalni ravni milijarde ljudi živijo v državah, ki ne dosegajo večine družbenih pragov, hkrati pa človeštvo presega šest od sedmih globalnih biofizikalnih omejitev.

Projekcije do leta 2050 kažejo, da sedanji trendi poglabljajo ekološko krizo in ne odpravljajo družbenih primanjkljajev. Število držav, ki bodo prekoračile omejitve izpustov CO₂, se bo verjetno več kot podvojilo. Države z visokimi dohodki, kot je Nemčija, morajo zmanjšati rabo virov, države s srednjimi dohodki, kot je Kitajska, pa se soočajo z izzivom izboljšanja družbene uspešnosti ob hkratnem zmanjšanju rabe virov. Države z nizkimi dohodki, kot je Nepal, lahko povečajo rabo virov, a morajo pospešiti izboljšanje socialnih kazalnikov, da se izognejo pomanjkanju.

Ekonomija obročnega krofa: Nova ekonomska paradigma

Ekonomija obročnega krofa predstavlja novo vizijo gospodarstva in trajnostnega razvoja. Vizualni okvir v obliki obročnega krofa združuje koncept planetarnih omejitev z družbenimi potrebami. Cilj je preusmeriti gospodarske prioritete z enostavnega povečevanja BDP na ustvarjanje družbe, ki zagotavlja zadostne dobrine in storitve za vse, hkrati pa trajnostno upravlja z viri. Prednost tega okvira je v tem, da omogoča oceno, ali trenutni gospodarski in energetski modeli delujejo znotraj ekoloških omejitev. Idealno bi morali različni vidiki gospodarstva delovati znotraj regenerativnih in pravičnih okvirov tako za okolje kot za družbo.

Kate Raworth je koncept ekonomije krofa razširila v svoji knjigi “Ekonomija obročnega krofa: Sedem načinov, kako razmišljati kot ekonomist 21. stoletja”. V knjigi opisuje frustracije študentov ekonomije, ki v tradicionalnih učbenikih ne najdejo odgovorov, ter deli svoje izkušnje iz Zambije in dela na poročilih o človekovem razvoju za OZN. Avtorica predlaga, da bi morali na ekonomijo gledati skozi prizmo ciljev, ne zgolj mehanizmov, in predstavi prehod od starega k novemu načinu razmišljanja z uporabo serije diagramov, ki ekonomistom 21. stoletja ponujajo novo, širšo perspektivo.

Sedem načinov, kako razmišljati kot ekonomist 21. stoletja

Sedem načinov razmišljanja

Iz ekonomije 20. stoletja

V ekonomijo 21. stoletja

1.
Spremenite cilj

Iz ekonomije 20. stoletja

DBP

V ekonomijo 21. stoletja

Obročni krof

2.
Poglejte na širšo sliko

Iz ekonomije 20. stoletja

Samozadosten trg

V ekonomijo 21. stoletja

Vpeta ekonomija

3.
Negujte človeško naravo

Iz ekonomije 20. stoletja

Ekonomsko racionalen posameznik

V ekonomijo 21. stoletja

Družbena in prilagodljiva bitja

4.
Postanite spretni s sistemi

Iz ekonomije 20. stoletja

Mehansko ravnovesje

V ekonomijo 21. stoletja

Dinamična kompleksnost

5.
Načrtujte za distribucijo

Iz ekonomije 20. stoletja

Rast bo vse izravnala

V ekonomijo 21. stoletja

Usmerjenost v distribucijo

6.
Ustvarjajte za regeneracijo

Iz ekonomije 20. stoletja

Rast bo spet vse uredila

V ekonomijo 21. stoletja

Usmerjenost v regeneracijo

7.
Bodite agnostični glede rasti*

Iz ekonomije 20. stoletja

Zasvojenost z rastjo

V ekonomijo 21. stoletja

Agnostičnost glede rasti

* “Agnostičen glede rasti” pomeni, da ne zagovarjamo slepe zasvojenosti z nenehno gospodarsko rastjo. Namesto tega smo odprti za možnost, da rast ni vedno nujna ali zaželena, in se osredotočamo na druge vidike, kot so kakovost življenja, okoljska trajnostnost in družbena pravičnost

Planetarne omejitve

Spoznajte različne pristope k vrednotenju planetarnih omejitev in njihovemu upoštevanju pri zelenem prehodu.

Informativno gradivo vključuje podrobne razlage raziskovalnih pristopov, analize in grafične prikaze.